Dojenčka se ne da razvaditi!

Že takoj po rojstvu se navadno najde vsaj ena “dobronamerna” duša, ki nam začne pametovati o temu kdaj in za koliko časa dajati dojenčku pozornost.
Pri takšnih osebah navadno prevladuje želja, da bi zaščitili starša, ki ga lahko sicer pretirano “napolnjen” dojenček (beri razvajen) izsiljuje in “poveljuje”. In ta strah pred “zahtevnimi dojenčki” lahko seže tako daleč, da mnogim preraste ves preostali del zdravega razuma, ki jasno sporoča, da dojenček ne kliče in “uporablja” odraslih zato, da bi nas oškodoval, ampak zato ker nas enostavno potrebujejo! Ne zato ker bi bili v svojem bistvu pokvarjeni in izkoriščevalski (kot marsikdo kasneje), ampak zato da nam na najbolj pristen in iskren način sporočijo, da sploh še nikoli niso imeli “napolnjenih” srčkov z ljubeznijo in potrditvami. In da potrebujejo zunanji vir za napajanje, dokler se njihov na ojača (od 9.meseca naprej pri najbolj zgodnjih, za mnoge pa kasneje).
Zato MORAMO dojenčka zalivati z ljubeznijo. Moramo ga uslišati, dvigovati, nositi, prenašati, pomiriti, uspavati… Ker se sam še ne zna. Nima teh zmožnosti/znanja , da bi to dosegel sam kakor mi, ampak se bo tega (ravno skozi naš zgled) naučil skozi leta.
Zato bog ne daj poslušati take, ki skušajo vaše dojenčke”naučiti reda”, ki ga v prvem letu enostavno ni, vsaj takšnega ne.
Dojenčki pač so zahtevni, ne zato da bi težili, ampak zato ker drugače ne bi dobili vsega kar potrebujejo za zdrav razvoj. Zato je edino prav, da niso “pridni” (beri :vedno potrpežljivi, nezahtevni – kakor da jih ni), ker takšno vedenje navadno ne nakazuje na nič dobrega…. Saj nimajo osnove iz katere bi lahko te vrline črpali.* In kako nekateri to vendarle dosežejo? Tako, da njihove klice in jok pridno ignorirajo.. Vse do točke, ko dojenčki obupajo nad klicajem tistih, ki so jim nekoč zaupali /predstavljali varnost.. in do točke ko celo obupajo nad seboj in začnejo verjeti, da niso dovolj pomembni, da bi bili vredni naše ljubezni in pozornosti.